Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/95

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


In z Delimam, ki sploh previdno trojnim
Varenim jeklu je vkovan grozil,
Z Arnavtam divjim, ki z oklepam bojnim
Klobučine ovit je šestkrat bil,
In z drugim scer sovražniki nebrojnim
Je Sava se, vostinski beg, boril;
Kot pajčine predre stvarí kovane,
Kot suhi list vareno jeklo zmane.

Njegova čast razlega se široko,
Od ust do ust v okrajni zadoní,
Vse keršeno poštuje ga visoko,
Stermevši del o puški govorí,
Mohamedanstvo ranjeno globoko,
Na levi, desni straha omedlí,
Zaupno ga domače ljudstvo slavi,
Sovražno se treptáje v miru spravi.

In glej! Davúd, vojšak ponosne Rame,
Nar lepši Turk, nar hrabriši tačas,
V orožnici si krasno puško sname,
S cekini poln nabaše svilni pas,
Pod pazho citre zlatosvitle vzame,
Iz dvanajsterih nar milejši glas,
Žapusti v petek banjaluške zide,
V nedeljo v grad vostinski samši pride.

Po vodbi viž prebira strune pično,
Vse deklice poslušajo ga kar,
Na miloglas oberne gódbo lično,
Vsih persi so britkost in zdih in mar;
Zapoje pesem od ljubezni mično,
Nastazija mu verže rožo v dar,
Mu rožo verže, k sercu rahlo segne,
Zarudi v lice in domú pobegne.

Zvečér ko mrak pokrije grad in gaje,
Stojí ob oknu hčerka begova,
Pod njim zazre Davúda tik ograje,
Ko bran zelen je verta njeniga,
In kér se vkloni željno na-nj gledaje,
Odpade ji rumena kapčica;
Davúd prispé, jo dvigne, in s cekini
Napolnjeno nazaj podá, deklini.

Potem vesel na strune vdari svoje,
Tri viže jak iz glasa v glas derví,