Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/65

Gorjé, ko v nedru mest netila
Se tihoma nabere drob,
In ljud, razbivši spon vezila,
Si sam pomaga strašnih zlob.
Zdaj punt verví zvonova tira,
De v sèrd in čèrt hrumé budí.
In, posvečen slovezu mira,
Zdaj geslo je posilností.

Enakost! Prostost! ljudstvo rjove,
Gradjan pokojen zgrabi drog,
Derhal napolni terg, zidove,
Vbijavci vrejo ljuto krog.
Kervave rise zdaj so žene,
Posmeh jim gnus in groza sta,
Še živ, razkačene hijene,
Delijo trup sovražnika.
Nič sveto ni, vse nježne veze
Pobožnosti so žertva zmot,
Pravičniga zločín podleze,
Pregrehi vsaki prost je pot.
Nevarno je buditi lava,
Riséne zob razbitja plam,
Pa vonder groz nar hujši glava
Je v blodnji mnenja človek sam.
Gorjé, ki vednim slepcu dade
Svitlobe baklo rajsko v pest,
Ne sveti mu, le vžgati znade,
Ter je pogin deržav in mest.

Radost Bog mi dal je sladko,
Kakor zlate zvezde plam,
Iz lupine svitlo, gladko,
Brona zerno miga nam.
Krasno vsih platí
Sonca trak bleší.
Tudi gerba čerte snažne
So kiparju priče važne

Na stan! na stan!
Tovarši vsi, stopite v krog,
Kerstimo zvon, pomozi Bog,
Edinost bodi imenovan!
K edinosti, k preserčni družbi
On ljudstvo kliči v zvesti službi.

In zmir namén mu bodi ta,
Ko mojster mu ga v kerstu da.