Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/39

Pohvalo njemu da.
Po hlapčevo ga ne derží,
De hišin sin je, skor se zdí;
Z veseljem serca mu pogosto
Prijazno gleda v lice prosto!

To v persih lovca Roberta
Napihne jeze hlup,
Že dolgo hudoželjnika
Je duša divji strup.
On stopi h knezu, ker enkrat
Iz lova verneta se v grad,
Z besedo vkanjene zvijače
Zbudi mu v sercu suma kače.

"O, vi ste srečni, žlahtni knez,"
Začne kovarstva rob,
"Vam spanja sladkiga zares
Ne grudi dvombe zob.
Vi žlahtno ženo imate,
Vsa sramožljivost ona je;
Skušnjavcova ne bo veljala,
Zvestoba taka ne se vdala".

Obervi knez kriví temné:
""Kaj govoriš mi trap!
Se bom zanašal na žené?
Ginlive so kot slap;
Omami lahko jih lizun,
Jez pojem pesem gorših strun;
Žené Savrenskiga vladavca
Se varje, mislim, duh skušujavca!""

Un reče: "Prav imate pač!
Le smeha vreden je
Neumnež, ki, rojen berač,
Prederzne tega se,
Do gospodinje grešen up
In želje dvigne vam na kljub." —

""Kaj! — knez zavpije in trepeče
Besediš od stvari živeče?""

"Aj, aj! de bi ne vedli vi,
Kar znano je že vsim?
Če pa ste mar nalaš slepí,
Pa tudi jez molčim" —
""Govori zlom, — se un zadrè —
Kdo bliža Konigondi se?