Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/358

Na zemlji pa raste — mnogteri še mož,
In lakota skorej me zgrudi. —

Tak hišna; pa blagorodna gospá
Odgovora v britki ji tugi ne da,
Ne toži, ne joka, z upertmi očmí
Nečutna podoba se kamnata zdi,
Pa lakota tudi jo stiska.

Od zunej vihari ostudni pih,
Stražar se prehaja merzlotah o zlih,
Hiti, de ugrel bi se, v krogu kar sme,
Izrekši preklirobe —, skor več ko jih vé,
Zagleda v kapelci svitlobo.

Kaj ta je svitloba? on misli in koj
Se bliža, gre notri, že zad je podvoj:
Pozdravim prekrasne ženice vas!
Kak dojde ta živa lepota do nas,
Do nas, ki smo stražniki mertvih?

Izreče. — Pa blagorodna gospá
Odgovora v britki mu tugi ne da,
Ne toži, ne joka, z upertmi očmi
Nečutna podoba kamnita se zdi,
Ker lakota silno jo grudi.

Pa hišna izreče: Očitno to je,
Po mertvimu temu tu žálujeve;
Zedini de v smerti nas pusti ta kraj,
Poginuti lakote mislive zdaj,
Le glad mi presitno nagaja.

In on se oglasi: Neumno je to,
Ničesar koristilo mertvim ne bo.
Ste lepe, ste mlade, milota ste zgol,
Na zemlji veselja se najde dovolj,
In glad je, se ve de, nadloga.

Ponujati nečem, le ručati sam,
Kar zdi se storite, pa rad vama dam;
Tu hlebec je kruha, tu nekaj klobas,
Pijače zadosti, obilno za nas,
Tud meni je lakota pusta.

Ker tako rečeno speljati začnè,
In grizlej na grizlej mikavno požrè,
Clo hišno svepavi pogum zapustí: