Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/342

Moj sin, moj sin! zadušen je,
Ti kriv si tega vmora,
Si stlačil ga, — razumi se,
Koló ti bo pokora;
Zagodel bo ti drugi glas
Šemjaka na sodivni bas,
Le z mano pred sodnika.

Na sodbo grejo vsi trijé,
Ubogmu stopi kisli,
Pod kapo sanje se verté,
Na vislice le misli;
Tak dojdejo na most visok,
Namenjen on že v zadni skok,
Se zverne v smert iz mosta.

Siv mož pod mostam pelje se,
In glej, na njega plane,
S težkoto trupla koj ga stre,
Brez kvara sam ostane. —
Je vboj, je vmor! in ti si kriv,
Moj oče, oj! on več ni živ;
Le z mano pred sodnika.

Vsi štirje spejo k sodbi zdaj:
Grozí mi vedno tujši,
De vmreti čem, al hasni kaj?
Na hudo pride hujši,
Čez konjski rep dva mertva clo,
Pa če sim zrel za vislico,
Se hočem prej mašvati.

Ta v ruto kamen bom zavil,
In ak nasprot mi sodi,
Mu v glavo bom ga pično vlil,
Plačilo to mu bodi;
Okrogliga v tim žepu ni,
Ak moram dati kri za kri,
Tud kri za kri si vzamem.

Na sodnim stolu ziblje se
Šemjaka, pravde v glavi,
Razgreta družba not prispe,
Se v red pred njim postavi;
Ubogi — v sercu gnjev in serd —
Se vstopi zad, nevolje terd
Molí na kviško kepo.