Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/33

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


tridanjski praznik. Zadovoljnost, živo veselje in serčna radost se svetijo na obrazih cesarske deržine. Nenavadno bogato je to leto od Sultana obdarovana. Nar bogatejši, nar imenitniši med vsim pa očitno naš Lamprin. Razumi se, de je on cesarski ljubljenik. Od njegovih dragocenih daril je vse govorilo. Posebno od nekiga krasniga, z dragim kamenjem, zlatam in žlahtno kožuhovno obšitiga oblačila, ktero v znamnje cesarske milosti mu je Sultan zanaprej nositi ukazal. Govorilo se je clo, de mu je dovoljeno bilo, v Saraju brado imeti, kar po turški šegi nar veči, le dvema možama skazano čast pomeni.

Perviga dneva po praznikih pokliče Sultan veseliga Lamprina, prijazno ga nagovori in mu reče te besede: »Veliko sem ti namenil, tvoja mladost mi še ne da vsiga speljati. Za zdaj te v čast Kapidžibašeta povikšam, in te dam Tamulii za skrivniga ključarja. Slišal si, koliko jo cenim. Slišal si, de je zvezda mojiga življenja. Vari jo kakor jedro svojiga očesa!« To pomenljivo izusti, ga prime za roko, in spremivši ga v gori popisano hišo, mu vse na tenko pové in naročí, kar njegovo prihodno službo tiče. Na vratih harema stoji Kizlaraga — dva megléna pogleda zadeneta krasno okinčaniga Lamprina.

Zdaj se Lamprinova čast in slava po celim Carigradu, po celi deržavi razglasi. Nihče več ne dvomi, da mu je vse doseči mogoče. Kdor želje ima, clo velikani turškiga cesarstva, clo poslanci ptujih kraljev se k njemu obračajo, kadar kaj naglo in gotovo od Sultana zadobiti hočejo. Več velja njegova beseda, kakor nar umniši govorjenje imenitnih govorunov, kakor cele knjige gladko in lično spisanih prošinj. Vse se mu priklanja, vse prilizuje, vse v njemu prihodnjiga Nadvezirja, vsigamogočniga svetovavca v Saraju, viditi meni. Neizmerno bi bil obogatel, ko bi ga denár in bogastvo mikala bila.

Za vse to je naš Lamprin le malo serca imel. V prid svoje nove službe živo vžgan, in od cesarske milosti globoko ganjen, se neprejenlivo trudi, dolžnosti svojiga poklica na tenko spolniti. To mu je tem več na sercu, kér ga vedno nekako skrivno nagnenje v bližo izročene cesarske prijatlice tira. Večkrat se mu je zdelo, de bi vse svoje premoženje, vso svojo čast za eno besedico njenih ust brez prevdarka dati pripravljen bil. Tode le malokdaj se Tamulija iz skrivnih izb in stanic prikaže, in to malokdajno le med neštevilno družbo svojih urnih odalísk, po turški šegi v neprevidljive zagrinala skrita. Zapovedi njene po eni ali drugi odalíski do Lamprina pridejo.

Takó se luna trikrat premení. Nekiga poletniga večera sliši Lamprin, v svoje opravila zamišljen, na enkrat blizo sebe v materinskim jeziku pregovoriti: Zdravstvuj Ivan Jurjevič! Urno se oberne in Tamulijo pred sàbo zagleda z razkritim obrazam. Kdo popiše njegovo stermenje, njegovo osupnenje, kdo občutke njegoviga serca, kér v nar imenitniši lepôti cesarskiga harema lastno svojo sestro spozna? Kdo popiše, koliko in kaj sta si vse povedati