Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/316

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ne dragotin najmanjši sence stvar,
Naklomba mu le meč je prispoznala,
Za silo dni prihodnih čutni dar,
Prebrisan um, krepost, in sklepa silo
Mu čvrsto je prirodje naklonilo.

Skrivaj sva prišla skup. — Mnogteri meni
Da dvojna slast je to, ko druži tak',
Moj čut, moj um ljubezni tak ne ceni,
Jaz dal bi bil življenja dihljej vsak
Za pravo, vsem, ki bili so rojeni
Razkazati očitno sreče znak,
Mi bila je skeleča tuga vedno,
Uživati ko tat veselje sledno.

V zaljubljene so vsi pogledi vprti;
Tak nama šlo je. — Djal bi, v zgodbah teh
Bi morali nam pripomoči črti,
Ne staviti ovir na vseh stranéh.
Pa kaj? Ti cvetki bili so zatrti
Po kaki babi zvedeni v rečéh,
Ta brž ko ne je knezu razodela,
In tak' motanje štrene te začela.

Na kratko! V noči sladki in veseli
Naj pazijo in primejo obá;
Knez bil je ljut ko gozda ropar smeli,
Brez meča, jaz, brez varstva vsakega,
In ko bi bil v opravi z jekla celi,
Kaj bila bi takrat koristila?
Pri gradu je njegovem se godilo,
Od mesta proč, prijateljev ni bilo.

Začelo se je ravno kar daniti;
Sem mislil, moj da bo posledni dan,
Da mi je jela ura zadna biti,
Nebeško majko klical sem si v bran,
Svetnike, ki sem vajen jih častiti,
Potem skrbí in misli djal na stran,
Dobim zdaj pah zdaj mah še za novino,
In skokoma so vlekli me v grašino.

Naklombe Rezne so mi clo neznane,
Nikdar se več ni vidila nikir;
Sem prašal, pisal, slišal razposlane,
Meglén ostal je v prsih srca mir,
Novice vse o zgodbi tej nabrane
So puhle le, izvedbe suh je vir,