Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/31

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Mladenča groza prime, lase mu dvigne strah,
On trepetaje pade pred učenika v prah,
Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust,
On greha se obtoži in prosi za odpust.

Svetnik mu rahlo reče: "To bodi ti spomin,
Besede Božje nikdar ne zasramuj, moj sin!
Al nisi bral, de kamen, de zid Boga časti,
Če tega terda duša človeška ne storí".


V jamo pade, kdor jo drugimu kóplje.

I.

V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel med neštevilno deržino turškiga cesarja, Sultana Selima, v Carigradu neki mlad rob ali sužen, izobražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je tenke čverste postave, gladko okrogliga obraza, lepo rudečiga lica, černih bistrogledajočih očí, in takó prijetniga obnašanja, de se mu je vsako serce na pervi vid odperlo. Čistoglasno, kakor slavec, je peti, ino k petju takó lično citre prebirati znal, de se mu je v zamaknenim posluhu vse čuditi moglo. Vse ga je poznalo in ljubilo, vse le lepiga dvorskiga roba imenovalo. Njegova pridnost, njegova zvestoba, njegova ljubezen do Sultana, gospodarja, so bile sloveči lepôti enake, s ktero je vse znance obajal. Sultan ga je zavoljo tega neizmerno rad imel, in več ga je cenil, kakor polovico svoje druge deržine. Slišali smo nekega slave vredniga Černogorca terditi, de je bil slovenskiga naroda, kar brez prisege radi verjamemo, ker njegove lastnosti primerimo čverstim postavam, nenavadni pridnosti, krasni lepôti in bistrimu duhu naših junaških mladenčev ino jih po vsim enake sodimo. V nekih starih bukvah[1] smo našli, de je bil na Korcirskim otoku, blizo Albanije, od pobožnih staršev kupčískiga stanú rojen, lepo v keršanski veri podučen, v desetim letu starosti od korzarjev ali morskih roparjev, na bregu imenovanega otoka vjet ino v Carigrad prodan. Opomniti moramo, de je z njim vred tudi njegova mlajši sestrica, Jelica imenovana, vgrabljena bila ter de on potem ničesar od nje ni zvediti mogel.

Zdaj, ko mi od njega govorimo, je bil ravno dvajset let star. Dobro je pomnil, de so ga v mladosti Ivana, ino očeta njegoviga Jurja klicali. V Saraju so mu pa le Lamprin rekli, in tako ga tudi mi prihodnič imenovali bomo.

Te dobe je Sultan Selim nekiga neotesaniga Azijata mohamedanske

  1. Hekathomithi, ovvero cento novelle di M. Giovanni Battista Giraldi Cinthio.