Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/302

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Rahlo tolažil si ti, ker jaderni mi je Ahilej
Moža umoril i grad razdjal je veljaka Mineta,
Rekši de ženo me boš zaročil Ahileju slavnim,
De me popelješ domú do Ftije na lastnimu brodu,
Tam pa omisliti češ mi med Mirmidonci ženitbo.
Obžalovala tedaj, tak miliga, vedno te bodem.

Tako ta plaka; okrog zdihujejo druge ženice,
Vidno po Patroklu, da! zares pa le lastni nesreči.
Njega, Ahila, o tem podbadajo knezi Ahajski,
Krepi de s hrano život, pa on zdihovaje se brani:

Molim, ubogati ak bi hotli me dragi prijatli,
Ne ukazujte nikar, de truplo bi s hrano tolažil,
Ali s pijačo sedaj, britkost prevelika me tare,
Hočem postiti se še, terpeti do pozniga mraka!

To doveršivši pustí oditi vse vodnike druge,
Atrida le ostaneta tam in verli Odisej,
Nestor, Idomenej, ter Feniks, jezdnik izurjen.
Ti ga tolažijo zdaj, ne da utolažiti on se,
Dokler oserčja dovolj ne nasiti krovaviga boja.
Spomni prijatla se zmir, in britkoma tako zdihuje:

Nekada meni si ti, nesrečni, predragi prijatelj,
Stregel v šotoru sam s prijetno dišečim kosili,
Skerbno, izurjenih rok, Ahajci ko vreli na boj so,
Grozo pogina sejoč med konje jahavnimi Trojci,
Zdaj pa usmertjen ležiš! zatorej mi serca ne gane
Vino, ne gostba jedí obilne zaloge po ladjah;
Tebe ni več! i nikolj ni mogla me hujši zadeti,
Ne če bi prišla celó novica očetove smerti,
Ki neizmerno solzá po dragimu sinu preliva.
V tem ko na polju se ta sovražnimu bije za babo.
Žensko nečistih namér, za Heleno slastno s Trojanci;
Ne če pogine mi sin premili, ki v Skiru mi raste,
Neoptolem, če je živ, moj sinko podobe nebeške.
Upanje bilo poprej v tih persih je mojimu sercu,
De bi doveršil jo sam od konje redivne Ahaje
Daleko proč, pred Ilio tu, ti v Ftio se vernul,
Ino prepeljal mi tje iz Skira na hitrimu brodu
Sinčika boš, ter moje mu tam razkazal imetje,
Blago, družino, posest, visociga slemena hišo.
Žalibog! misli so mi, de v grobu počiva že Pelej,
Ali de malo le živ, po tugi ko starosti zdelan,
Plašno ozira se kdaj poslanca bo žalosti vgledal,
Mojiga ki mu na dom prinese novico pogina.