Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/295

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Protona Tevker podrè, v prepad zaderví Peripeta;
Atreja sin pa potem Hiperénoru boki presune,
Skoziskoz jeklo divjá, razterga mu čreva trebušne,
Tako de duša na hip iz rane zijavne pobegne,
Stisnejo mu se očí, polnočna ga tmina pokrije.
Hujši pa Ajas divjá, Oíleja sin giboviti;
Bil mu ni nikdo enak hitrosti o begu nasprotnih,
Ko je zadel jih Kronid premagane z grozo obupa.


Iliade devetnajsti spev.

Obseg. Ahil se serdu odpové in se v boj podá.


Dviga iz morskih valov se rumeno prepasana Zora,
De podarila bo svit nevmerlim i smertnimu bitju;
Tetida zdaj prinese do bark Hefestove dela,
Javkati najde na tleh Ahila Patroklu pri mertvim,
Britke bolesti okrog zdihajočih obilno tovaršev;
Med nje vstopi nakrat se boginja srebronožična,
Sinu roko podá, izusti te slova in reče:

Pustiva, sin, čeravno bolí, tu tega ležati,
Sklenjeno v nebu je tak, de smert je nemila ga trešla;
Prejmi Hefestovi dar, to krasno blešeče orožje,
Kakor ob rami še ni človeški enaciga bilo.

Boginja tak; na tla položí pred sinam orožje,
Ganenja čudno vse skup rožlajo naprave umetne,
Združene strah okrog preletí, ne tvega nobeden
Boginji zreti v obraz, preplašeni proč trepetajo.
Zdaj pa Ahilej orod gledaje še hujši jezí se,
Bliskate mu ko plamena dva pod čelam očesi;
Radost upali ga clo v objemu bogoviga dara,
In ko dovolj s pregledam oprav nasiti si serce,
Stikoma materi berž besede te krilate reče:
Da, da! gotovo je bog, orožje ki pošle mi ovo,
Neumerjoči le dlan kaj taciga zdela, ne človek.
Koj se orožiti čem! Skerbi me le nekaj, o mati!
De bi Menetiču môm ne prišlo v tim času muševje
V rane zasekane, tam ne vplodilo gnusne červadi,
Ki bi potem oskrunila drob in ude merliču;
Kajti življenje je proč, in truplo ne otme se gnilbe.

Rahlo overne rekoč mu boginja srebronožična:
Sercu, o mili mi sin, ne daj žalovati o temu!