Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/284

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Vsiga brodovja pa ni le vonder obseči zamoglo;
Stopama so je tedaj uredili ladjo za ladjo,
Tako napolnili so vse kraje zaliva do brega.
Gledati boja izid, vertenja omage i zmage,
Šantajo ranjene tje na sulične droge operti,
Serca jim tuga topi, nasproti sivor ko prispeši,
Britko prešine celó plemenite junake Ahajske,
Nagovorivši ga tak vladar Agamemnon omeni:

Nestor! o Neleja sin, ti zvišana dika Ahajcam,
Bitvo davivno zakaj prepušaš oskerbi nejakih?
Žalibog, da! se bojim, viharni de Hektor jo spelje,
Kakor jo pred je grozil Trojanskiga zbora v posvetu;
Djal je, ne verne se v grad, ne pusti brodovja nikakor,
Dokler upaljeno ni, pobito vse živo na barkah;
Tako grozil je tedaj, in evo! doveršeno bode.
Psujejo v sercu, to vem, Ahajci me sada vsi skupej,
Ter me čertijo kot on med četami svojim, Ahiles,
Uzrok edini je to, do vmikajo borbe se plašno.

Odgovorí pa na mah Gerenski mu Nestor jahavni:
Steklo, zarisano je! premeniti zgodba ne da se,
Tudi mogočni Kronid storjeniga več ne predela.
Krogoma zid je posip, ki zdel se je vterjen za večnost,
Varvati ki je imel brodovje, i nas, i kardela.
Uni brodovja so tik, se bijejo zmešani z našim,
Soditi več se ne da, čeravno se bistro oziraš,
Kter de Trojanski je trop, i kter je Ahajski v ti gnječi,
Tako je vpleteno vse, kričanje do neba se glasi.
Zdaj pa prevdarimo kak ta stvar se zasukala bode,
Ak še pomaga razum. Vi pa ne hodite v boritvo,
Ranjen vojak za prepir nikdar ni nikakor veljaven.

Odgovorí mu na to vojaštva vladar Agamemnon:
Nestor, upaljen prepir se suče že tikama brodov,
Zdal ni ne čversti nasip, ne stene, ne jame, ne grapa,
Kar nam je dela dovolj, posveta, in truda naneslo,
Vse to je bilo zastonj, ne vbrani ne trum ne brodovja;
Vidno je, silni Kronid uništenje nam je namenul,
Hoče neslavno de vsi poginemo tukej Ahajci.
Jasno je bilo poprej, nas kvara ko zdatno je branil,
Jasniši sada mi je, ljubimce ker une si zbere,
Nam izpihuje pogum, desnice poveže z okovi.
Urno tedaj, vsesplošno se koj kar pravim doverši!
Barke potegnene v kraj zaliva i v bližo obrežja,
Zopet odrinejo nej na višje pritoka valovje,
Sidra se vterdijo tam, de varne do tmine so nočne,
Scer se pokoja nadjam, ker une k počitku bo gnalo,