Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/282

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ranjenih smertno dovolj po britkimu jeklu je bilo,
Neki ko herbet i vrat zamudijo kriti previdno,
Drugi clo skozi jeklen ovitek i pleča železne.
Stolpov i zida okrog rudeča je kri se cedila,
Tuki Trojanska i tam Ahajska pobitih junakov,
Vonder so čversti ko zid, in bega se mkdo ne loti.
Tehtnica slično stojí, ko v roki najete predivke.
Prejo ki suče za dnar, družini de hleba nakloni,
Ravnoma skledi obé stojite, ne zniža se ena;
Tako je zmaga sedaj obema narodama stala.
Zadnič odloči Kronid, ovenčati Hektoru glavo,
Priama sinu, ki zdaj napada zidovja Danajske.
Gromnoma krik mu doní po trumi Trojanski v okrogu:

Kviško, Trojanci v naskok! predrite Ahajsko zidovje,
Trešite v brode požar, barkado de plamen uništi!
Tako opomni junak, začujejo vse ga ušesa;
Ravno zidovju nasprot vihari vsa truma kričaje,
Spenjajo vsi se na verh, jim sulice bliskajo v rokah.

Hektor popade sedaj za kamen veliki, da! skalo,
Spodej debelo na moč, gubivši se v ostrino zgorej;
Dva bi je krepka možá današnih junakov po valkih
Ne zavalila na voz, ak s koli bi vanjo se vperla,
On jo je naglo zavil, jo dvignul i nesel naprej jo,
Ker mu je zlajšal jo sin Kronida, nevidniga boga.
Slično kot urni ovčar pešičico volne zagrabi,
Nese igraje jo proč, in teže nekake ne čuti,
Hektor enako ta čok do bangora durniga nese,
Vrata dvokrilate kjer zaperte so s pahi nasprotnim,
Čversto zavarvane krog z jeklenim zagojzdami novim,
Ktere veriga je skup napeto deržala v ti legi.
Blizo pristopi, se vprè z nogama, ter udri na sredo,
Bavši se, de bi lučaj prešibki iz rok se ne zmuznil.
Gromno zapahe zdrobí; podere se v notri zidovje,
Vrata prekolejo se žvižgaj e letijo zagojzde,
Krepke opore zidú pocepajo v desno i levo.
Nagloma plane v predor veličastni, oroženi Hektor,
Strašna polnočna pošast! ko blisk al tresk iz oblaka,
Sulici suče grozeč dve ojstro nabrušene v desni.
Razun mogočnih bogov ne bil bi ga nikdo ustavil,
Zdaj ko privihra v posip, serdito gledaje v okrogu.
Glasnoma svojim kričí, v razbuko lomasti obernjen;
Vrejo de dalej na moč, in sleherni sledi poklicu;
Spenjajo ti se na zid, in drugi se gnetijo v režo,
Hrup je i klanje vse krog, na brode vervrajo Ahajci
Groza le vlada sedaj, le zvuki obupa doníjo.