Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/275

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


V levo obernul se je, kjer notri so vreli Ahajci
Z naglo vprego, z vozém bešeči iz prostiga polja;
Tje je skakona zavil, odperte ker bile so vrata,
Ni mu grozila tedaj nikaka ovira nasproti,
Bil je sloboden uhod za tiste ki vtekli poznej bi,
Ter bi iskali naslomb, otetbe, zavetja v ležišu.
Ravnoma notri derví zaslepljen upaljena žrebca,
Vihrajo drugi za njim; uperli ne bodo se uni,
Tak so nadjali se ti, pocepali bodo zaklani.
Abote! — Našli so tam dva hrabra možaka o vratah,
Bersta Lapitov obá, izurjena v kopja metanju;
Eden je Pejrita sin, pogumni junak Polipetes,
Drugi Leontej, veljak, morivnimu Aresu sličen.
Stala na pragu sta tam visoko stermečiga vhoda,
Hrastama dvema v primér na verhu ohostene gore,
Ktera viharju nasprot in plohi deževja se vpreta,
Vterjena v zemljo okrog s koreninami daleko sežnim,
Tako ta dva, zaupaje v moč nevžugane desne,
Čakata Asja napad i trume pridružene njemu.
Uni naravnoma v zid uporni kričaje dervijo,
Skite vertivši namoč, preprežene z bikovo kožo,
Gnetijo Asja se krog, in Jamena, tudi Oresta,
Toona, Enoma scer in Akama, Asija sina.
Vodniki huskali prej so Greke ošinjene svitlo.
Bili de hrabro bi se za brodov otetbo na morju.
Zdaj pa ko vidijo moč Trojansko napadati zide,
Krogoma javk zadoní, obupni hropot i razbuka.
Udrita una naprej, se bijeta zunej uhoda,
Kakor se vepara dva v soteski bregovja napadu
Branita lovcov i psov upaljena z ojstrim čekani;
Planeta kadkada vstran, divjata po gosti šumavi,
Splašita vsakiga v beg s čeljustmi grozivno škripaje,
Dokler ju jaderni strel iz delje v pogubo ne trešne.
Tema enaka klopot strelaštva na persi ropoče
Krajev iz mnogih okrog, se branita silno i krepko,
Lastni kreposti in gor na zidu zaupaje trumi.
Stolpov širocih iz viš dervijo ti kamenja gosto,
Sami de branijo se in šotore zveznih pryatlov,
Z barkam plavavnimi vred. Snežinkam ob zimi enako,
Ktere vetrovje nakrat, oblake majaje po zraku,
Žene slepivno na tla, in vije jih vednoma hujši:
Taka gošava pušic veršela je tuki Ahajcam,
Tamkej Trojancam iz rok; bobnele so votlo čelade,
Skitov oboki ne manj zadeti z letečim skalovjem.
Glasno pritoži se zdaj, ter bye obupno si stegna,
Asios, Hirtaka sin, in reče nevoljniga serca: