Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/265

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Sulico strašno verté tik Hektora Ares koraka,
Spredej al zadej, pa tik, treskavnimu vihru priličen.

Vidši ga tam Diomed, boritve klicar, se prestraši.
Možu dvomečim enak, popotja veliko končavnim,
Ki je do reke dospel brez mosta, in silno dereče,
Vreti jo gleda navzdol, ter plaho natrag se oberne,
Tako nazaj Diomed blagutne in reče Ahajcam:

Bratje, kaj čudimo se o hrabrosti Hektora dični,
Jako de kopje vertí, pogumno de vpre se navalu?
Vedno je kteri bogov tik njega i brani ga zgube,
Prostim vojaku enak zdaj ravno sprenrijuje ga Aresl
Dajmo umikati se, obernjen obraz na Trojance,
Vognimo bitve se te, bogovi se vtikajo vanjo!

Reče; Trojanci pa že se bližajo vedenja grozni.
Hektor ubije ta hip dva bojno izurjena borca,
Istiga voza obá, Anhíola ter Menesteja.
Britko žaluje o tem Telámonič Ajas, in bližej
Skozi kardela hití, nasprotniku kopje zažene,
Sina Selagoviga, Amfiona, čversto presune.
Bil je ta v Pesu bogat, iz doma naklon!m ga spelje,
Priamu de bi v pomoč prihitil in sinam njegovim.
Tega zadene v pojas, in tako Telámonič Ajas,
Jeklo de v trebuh mu koj do živiga ljuto predere,
Gromno se v prah zavalí. Približa zmagavni se Ajas,
De bi orožje mu vzel; Trojanci pa sukajo britke,
Ojstre mu kopja nasprot, mnogtero se skita dotika.
Krepko z nogama se vprè, ter jeklo iz trupla potegne,
Ni pa mogoče biló mu vzeti orožja ob enim,
Ker silovito preté Trojanske strelaštva v okrogu.
Grozo mu v sercu zbudí sovražno napadanje smelo,
Ki ga osuti hití, in sulice bliskajo strašno;
Ako je ravno krepak, junaško pogumen i hraber,
Vognuti mora se zdaj; prestrašen iz borbe jo vpihne.

Tako so delali ti v lomastenju bojniga vihra;
Zdaj je Tlepolema gnal, Heraklida, velikiga moža,
Ravno Sarpedonu v pest naklon silovite nezgode.
Bližata kadar obá hiteča nasprot si junaka,
Sin in ob enim unuk zavitiga v tmine Kronida,
Te le besede na glas Tlepolemos unimu reče:
Polka Likejskiga knez, kaj nudi te, reci, Sarpedon,
Viti se v strahu tu krog? izurjen ti nisi za vojsko.
Prazna je, sin de bi bil ti skitolomivniga boga,
Manjka ti sledna krepost, ki zalša izverstne junake,
Ki so mu bili zarod pretekliga časa v starinstvu.