Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/259

Ter ji bodilo vsadí v lepote bleekečo ročico,
Mehko, čutlivo namoč; jeklenka divjá po navadi
Skozi ambroziški polt, Karitine so ji ga tkale,
Blizci zapestja ji v dlan, nesmertno močilo izbrizga,
Čisti, previdlivi sok, bogovam Olimpa le lasten,
Ke ne pokusjo mesa, ne hleba, ne vinske pijače,
Tako ne moti jih kri, ter so nevmerjoči bogovi.
Boginja krikne na glas in sin iz naročja ji zderkne,
Tode pobere ga koj, de vnese ga, Fojbos Apolon,
Skrivši ga v temni oblak, in nikdo jahavnih Ahajcov
Viditi mogel ga ni, de bil bi življenje mu kvaril.
Glasno zavpije sedaj vojaštva klicar Diomedes:

Beži, Kronidova hčí, iz borbe protivnih junakov!
Ženam, al ni ti dovolj, možgane zibavne de motiš?
Mešati v bitve se ne! bi morala groza te tresti,
Ak le izreče se boj, le sbši beseda se borbe.

Tako junak; bolesti in tug je zmotena una,
Irida vmili se je, ter nese jo naglo iz boja,
Z mešano tacih zapred, s prelepo ročico kervavo.

Aresa najdeta koj sedečiga v strani boriša,
Černi v oblak je zavit, ko sulica, kola i konja.
Padši pred njega klečé silovitiga brata zaprosi,
De bi posodil ji voz in zlato pogerneno vprego:

Dragi mi brat, odpravi me proč, posodi mi konja!
Berž de v Olimp se podam, kjer bivajo bitja nesmertne,
Rana me strašuo skelí, zadel je vmerjoči junak me,
Tideja sin, pogumni vojak, on zgrabi Kronidal

Sprosi; in brat izročí ji voljno nakinčeno vprego,
Dvigne se ona na voz in serce ji žalosti poka.
Irida vstopi se tik, z levico poprime za ujzde,
Bič zavertí in ko blisk jo vbrišeta zračna celaka,
Hipno do svitlih višav olimpiške trate dospeta.
Vodnica vstavi ju tam, izpreže, razpravi letuna,
Pelje ju v staje, ter dá ambrozije piti in jesti.
Pade v naročje sedaj Dioni zdihavši Citera,
Una objeto derží na maternim Ionu, ji gladi
Rahloma z desno obraz, ter praša sočutno jo tako:

Kdo te je žalil, povej, mi hčerčica, kdo te je ranil,
Kakor očitno de bi pregrešila v ljudstvu se bila?

Odgovorí pa na to zdihavno ji Kiprida zala: