Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/243

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Irida speši tičas donesti Heleni izvestje;
Svakinji slična celó, zaročnici Antenorida,
Ki je Antenora sin izvolil je, knez Helikaon,
Priama hčeri po vsim, Laodiki krasne podobe.
Heleno najde domá, ki ravno je tkala obleko,
Dvojno, iz likanih svil, okinčano z bitvami raznim
Smelih Ahajcov nasprot jahavnim celake Trojancam,
Ki so pripetile se pogubno do tistiga dneva.
Blizo stopivši začnè govoriti ji Irida nagla:

Spremi me, milena hči, boš vidila čudne prigodbe,
Konjokrotivnih sinov Trojanskih, in svitlih Ahajcov.
Tisti uljutjeni clo, ki ravno so klali se kruto,
Krogoma vreli ko blisk in tugi nažanjke sejali,
Mirni pokojno sedaj opreti na kopja stojijo,
Sulice vtaknjene v tla, končane so boj in moritve.
Le Aleksander edín in verli junak Menelaos
Bosta se bila ta hip serdito za tebe z orožjem,
Tisti, ki zmaga tih dveh, bo tebe suprugo objemal.

Reče ji boginja tak, zbudivši ji v sercu hlepenja
Znancov do prejšnih, do vad, do doma, do perviga moža,
Urno zavita v zastor blešeči prezorne tenčice,
Solze v meglenih očeh, iz čumnate kinčene zderkne,
Dvoje streževnih divic ob enim ji sledi na potu,
Ajetra, Piteja hči, ter Klimena bistriga gleda,
Emalo primahajo tje, kjer vrata so Skáiske bile.

Tam so sedeli vsi skup nad vratmi sivori Trojanski,
Priamos Pantosa tik, Timetej, Klitios in Lampos,
Modri Antenor junak, Ukalegon, umna obadva;
Bili naj starji so ti, naj modriši vsiga naroda,
Niso hodili v poboj v sovetih pa pervi so bili.
Kakor cikada gošav na berstju žverglaje glasí se,
Sliši se petje vse krog, če ravno iz vej se ne gane,
Tako sedeli so tam pervaki Trojanskiga ljudstva.
Vidili ker so nakrat Heleno se bližati turnu,
So zašeptali na moč te krilate rekši besede:
Nikdo ne čudi se več Trojancam i smelim Ahajcam,
Žensko za tako de se med sabo prepirajo kruto!
Veneri slična je vsa od temena krožno do pete.
Vonder bo bolji de gre, z lepoto domú se poverne,
Tak de zadrega nehá, potomstvu de kvar ne ostane.

Sivci presodijo tak; in Priam izusti Heleni:
Hčerka, približaj se mi; ljubimka, se vsedi tik mene,
Gledala perviga boš od tukej možá in prijatle!
Kriva ti nisi nesreč, nezgode so uzrok bogovi,