Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/241

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Urnoma v beg se podá, in groza mu čléne pretrese;
Tako blagutne nazaj, bledoba pokrije obraz mu,
Zgubi se v množici trum pogumne armade Trojanske.
Vstavi bežečiga pak, zmerjaje ga, Hektor osorni,
Zasramovavno le-té besede mu britko izreče:

Paride! zdenja junak, babželni, prekanjen slepivec!
Rojen de tí bi ne bil, al smert bi požerla te bila,
Frej ko si ženske lovíl; koristniši bilo bi za-te!
Zdaj si poruga ljudém, predmet blebetanja in smeha;
Da! posmehujejo se Ahajci ti kodrolasati,
Perviga čislali so poprej te, ker lepo si rašen,
Sada previžani so, de v tebi ni duše ne serca.
Kako, de tvega se tak čez morje vibarno na barki,
Polka pridružiti si junaško navdaniga mnogo,
Tujcu prisliniti se, in ženo mu — zmaknuti zadnič,
Svakinja krasna ki je vladarjev mogočnih i slavnih,
To pak očetu v britkost, narodu in mestu v pogubo,
Sebi v sramoto navek, protivniku našimu v radost
Škoda de nisi mu stal! Bil jasno, mu stavši, bi zvedel,
Kakimu možu si vzel iz postelje zvesto suprugo!
Godba in Venere bran, lepota in svilno lasovje,
Vse bi ti bilo zastonj, ti gerkal bi v prahu te dobe.
Ako Trojanski narod plašún malodušni ne bil bi,
Kamnati kril bi pokrov z napakami dolgo te tvojim.

Odgovorí mu na to izverstni junak Aleksandros:
Hektor, pravično svariš ti mene, in ne po krivici,
Serce osorno ti je, kot ojstra sekira jeklenka,
Ktero pred sabo tesar na hlodu stoječi poganja,
Ki ga pripravlja si v prid in mahanje silo mu množi,
Tako je v sercu ti čut, brez groz in omahanja plamen.
Samo, ne rugati več — darém se mi Venere zlate!
Vredni darovi bogov človeku so vednoma hvale,
Prosto dospejo od njih, nikdó ne nakloni si sam jih.
Zdaj, če me zreti želíš dvobora v osornim prepiru,
Vterdi premirje okrog po množtvu obojniga roda.
Skušati sam se želím z Menelajcm junaškim osebno,
Tak za Helence posest, ko njeno vesolno bogastvo.
Ki naju zmaga in tak močnejšiga svetu se skaže,
Vzame nej blago in njo, nej pelje oboje do doma.
Druga pa sklenite véz prijaznosti, družbe, jednote,
Delajte v Troji ko pred, in uni veslajo domú nej
K delu domačimu ter k divicam cvetečim Ahajskim.

Tako doverši junak, in Hektor vesel je besede,
V sredo se vstopi namah, vojšake Trojanske overne,
Kopje, navpik pomolí, potihnejo trume mu vdane.