Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/226

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Meni pa hčerko nazaj dostojno za plačo mi dajte,
Tako poštujte bogá zadevniga v deljo Apola.

Skupšina cela velí, uslišati sivčeve prošnje,
Vzeti ponujan izkup in dati mu vhitjeno divo.
Le Agamemnonu ta beseda nikako ne vgodi,
On ga timveč zapodí, ter zasramovaje mu reče:

Srečati se mi ne daj pri brodih nikada, sivor več,
Ne tu mudečiga se, in ne se vernivšiga zopet,
Jedva ohrani te scer na palici lavor Apola.
Hčerke ne dam ti nazaj, dokler je ne zmane mi starost,
Mora mi v Argi poprej, domovju odločena v deljo,
Tkati in presti v korist, in družica biti mi v postlji.
Hodi, ne draži me več, de varno do doma pritapaš!

Vojvoda tak, prestraši se un, ukazu se vkloni,
Bregu se bliža molčé široko šumečiga morja,
Tiho koraka naprej, zdihuje in kliče k Apolu,
Letide kodrovih las mogočnimu sinu te molbe:

Smintej, povračanja bog! ki z lokam srebernim obhajaš
Krizo in Kile otok, ter Tenedi vladaš veljavno,
Ak sim svetiša ti kdaj pogrinjal ugodno služivši,
Junce, kozličke ti klal, sožigal izvoljene stegna,
Gani se, čuj me sedaj, dopolni mi to hrepenenje:
Z ojstro pušico plačuj britkosti ti moje Ahajcam!

Tako živahno želí; usliši ga Fojbos Apolon.
On iz Olimpa višav spustí se serditega serca,
Lok mu na rami bleší, samojstra, zatisnjeno tulče.
Čudno puške doné ob rami hitečiga boga,
Ker se poganja naprej, somraku ponočnim priličen.
Vstavi se, sede od bark nekoliko, sproži samojstro,
Strašno mamljivi odmev srebernimu toku izhaja.
Mozge začetno morí, ter jaderno psino, živadi,
Meri v junake potem, ter proži in proži pušice,
Neprenehaje goré mertvaške gromade v okrogu.

Žvižgajo soncov devet med verstami strele morivne,
Skliče desetiga dne glavarje k posvetu Ahiles;
Hera domislik mu ta je vdihnula limbaroramna,
Peklo prehudo jo je, de vidi v poginu Danajce.
Združeni bili ko so, in polnoštevilen je zbor bil,
Stopi pogumni tekun Ahiles iz množtva in reče:

Atreič, svetjem, de mi se vernemo istiga pota
Zopet iz boja domú, če steče de vjidemo smerti,