Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/174

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Pa vednoma, na vsaki stop,
Mogoče ni se njemu skriti,
Tiší za njim nadležin skop,
Evnuh neslan, prežon serditi.
Povsod njegov je gled in sluh,
On vidi vse, on čuje sledno,
Za mnenje vsih je slep in gluh,
Marljivo vdan le kanu vedno.
Neoskrunljiv mu je zakon,
Ukaz, al mig, al volja kana,
Strogejši ne spolnuje on
Zapoved sveto Alkorana.
Prijaznosti nikir želeč
Prenese kot obris kamniti
Zasmeh, prikor, izrek bodeč,
Porug naval, — kar hoče priti.
In kakor ga ne rani ost
Nagaje, psovke, al zasrambe,
Je tudi clo sočutja prost,
Mu simpatij ni treba brambe.
Oko za jok je slepo clo,
Ušesa gluhe zdihovanju,
Žatajen bol, očitno zlo,
Vse jedno je njegovim djanju.
Nečuten sam do jedra ve
Pretehtati zvestobo žensko,
De se na njo zanesti sme,
Na stalnost kot vremen jesensko,
Pogleda molba, smehlej, stok,
Obup al tuga, pers nemirje,
Zastonj je zdih, zastonj je jok.
On temu vsim kar nič ne verje.

Ko v gorkim času cvetja rož,
Razpleteno kitovje lasno,
Se v reki koplje naga množ,
Poječa pesmi šalne glasno,
In krasnih udov krog in krog,
Se vijejo valovi čisti,
Stojí na bregu nem in strog
Evnuh obernen proti isti;
Pa ves ta kras, lepota, mik,
Vse prazno za-nj, ga kar ne gane,
Pogled o vidu vsih oblik
Je sklen, serce pa led ostane.

Po noči pazno, suma brat.
Prehodi harem na vse kraje,