Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/152

Divica jo tak urno gladi,
Vertivši klep izvoljen krog,
De kmalo vda se pilni bradi,
In glej! — jetnik je prostih nog.

"Svoboden si, mu diva reče,
Pobegni!" Pa nje gled leden
Pové, de zlo jo v sercu peče,
De je po vsem obupa plen.
Obraz odkrit se ves mu kaže,
Zavoj je tak na stran prignut;
Očes oblak pa pust ne laže,
De v sercu vrè ko krop ji čut. —

O mila moja! Rus izusti,
Na vekomaj sim tvoj, sim tvoj,
Obema so ti kraji pusti,
Beživa, daj! in ti z menoj!
Prijatel ne! mu reče ona,
Za mene je življenja kraj,
Je zginul up, veselja krona,
Je nikdar več ne bo nazaj!
Ti! moje vse! in ljubiš drugo!
Nu, najdi jo, in ljubi jo,
Kaj moglo bi še hujši tugo
Zbuditi mi? — Preveč je to!
Ostani zdrav! Ljubezni tvoje
Opomba bo spomin mi zlat,
Pozabi clo nesreče moje,
Mi roko daj — poslednikrat.

On ji nasprot razprostre rame,
Ljubezni vnet do nje hití,
Ko živi plam jo tik objame,
Poljubkov tma — — šumí, šumí.
Se vpotita. — Naprej iz mesta
Samotniga, naprej, naprej,
Do brega vod molčé le gresta,
Nad reko sta kipečo zdej.

Pripravljen že je Rus in smelo
Se zaderví v valovje koj,
Do gerla to ga je objelo,
S plavarjem terd začelo boj.
Presili on vse skup zapreke,
Doplava čverst nasprotno stran,
Se spne na breg iz vihra reke,
In tak željen mu dom je dan.