Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/11

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


Tako se bližam, o Knez, z bogastvom dlana in uma,
Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin,
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

Blago, življenje in kri, visoki Vladar! Ti posvetim,
Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani nevžugani dlan,
Tvojimu rodu na čast; na zgubo protivnikam Tvojim,
Snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč;
Hrast se omaje in hrib, - zvestoba Slovencu ne gane!

* * *


Z šaplam oviti zares blišečim senc ti ne morem,
Zmel nevsmileni rok, časa vihar mi ga je,
Kadar od istoka Hun, od severa Got ino Kimbar,
Rimic od juga in Vlah, terli so moje kosti,
Strani četeri sveta menovale sirove narode.

Kaj terpela takrat, kaj sem doživela gubivši,
Ustam izreči ni moč, duhu razumiti ni,
Smert je dajala objed neskončno pogubi, obupu,
Save in Drave vode solze so bile in kri,
Zadnjiga, zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.

Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne,
Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi,
Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši,
S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč,
Sivo pečovje ječi v korenu se tresejo gore. —

Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov,
Vsakiga konca sveta meni serdito na vrat,
Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje,
Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled;
Zemlja se moja šibí pod težo železnih vojsčakov.

Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prerok Arkonski,
— Bravši v drobu zverin čas mašovanja gotov —
Dvignuti verli svoj dlan, razbiti verige Latinca
Rimu pobotat obrest sedem sto letnih krivic,
Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru.

Setve dozor kervave kosil Radogost je na Padu,
De Kartage potem strašno osveti posip
Genserik, drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek;
Kakor nevidama blisk temni preterga oblak,
V Rimu Otokar stoji končavši nevredne gospode.