Nemškutar
Valovje napne se, Slovenja ne spí,
Viharju grozivnimu brambe gradí,
In dvigne perute iz praha;
Pa kamor oberne jih lep samolet,
Zavira namembe ponemčen izmet,
Ki kita do križa mu maha.
Na tihama brate povedal ti bom,
O tebi sramuje slovenski se dom,
Sramuje se, votli nemškutar!
Germanja zatrobi in kakor veljá,
Slovenja primerni odgovor ji dá,
Se verlo in krepko obnaša;
V kavarnico stopi napihnjen kalin,
Se vogne prevzetno slovenskih novin,
Po dnevniku nemškimu praša,
Za tebe, budalo, nabrušen je meč,
Nikdar ne poljubi Slovenka te več,
Zaverže te, votli nemškutar!
Presilnimu tlačenju priti v okom,
Napravlja Slovenija zedinjen si dom,
In neče se v nemško vtopiti;
Nasprotno modruje otujčen izbirk:
Zdaj ravno se praži na nemškim ocvirk,
Hitimo deležni ga biti!
Slovenja kovarnik zavidljiva ni,
Zapovdi se ona devete derži,
Ter neče ga, votli nemškutar!
Slovenja slobodna potrebo spozna,
De šoli domačo besedo vpeljá,
Besede slovenšine gladko;
Ožuljen učitelj pa briše si znoj:
Kaj bomo tradirali, misli, oj! oj!
Sej nemamo drujga ko pratko.
Učil je, ne zabi, Slovenec modrost.
Ko glodal še Nemc je medvedovo kost,
Se našlo bo, votli nemškutar!
Visoko pomenlive barve veli,
Nositi sinovam Slovenja po tri,
Rudečo in modro in belo;
Nasprotno ji sili nezvesti rojak,
Za modro rumeno, za belo oblak,
