Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/104

In pridno se naprej pomika,
Že srede gojzda se dotika,
Tu vozko pot mu nagloma
Zaskočita morivca dva.
On ude v bor oberne lične,
Pa kmalo rôka omedlí;
Napenjala je strune mične,
Nikdar samostrine močí.

On kliče v bran bogove, ljudi,
Rešitelja nikír ne zbudi;
Če ravno v deljo seže krič,
Živečiga ni tukaj nič.
"Tak zapušen umreti imam,
Na tujim tu, ne žalovan,
Kér upa tud osvete nimam,
Hajduku v strašno rôko dan."

In ranjen živo v prah telebi, —
Žerjavi zašumé na nebi,
On čuje, vid ne služi več,
Njih krokotanja glas doneč.
"Žerjavi, oj, prijazne kite!
Kér druge priče za-me ní,
Morivce moje vé tožite!"
To rêče — in v smert zaspí.

In truplo tam dobijo nago,
In kmalo pevca lice drago,
Oskrunjeno morivnih sil,
Spozná v Korintu gostomil.
"Kaj tebe, brate, najdem tako,
In z vencam, glej! smrekovim
Oviti tvoje čêlo jako,
Deležen slave, mislil sim."

Plakaje zbor gosteč to čuje,
In pesnikovo smert žaluje,
Vso greško zemljo tuga vžgè,
On sercu vsakim zguba je.
V sodiše vréjo serda vneti,
In cela množica hrumí,
De pevca se spomín osveti,
Moritelj toči kri za kri.

Pa kje je sled? Po znamnju kakim,
V okrožju zbora, v stisku takim
Kardel naroda celiga,