Njej povračba, njej pravica,
Strašno strašno! znane ste.
Tujče hrabro, tujče krasno,
Banjaluke svit in blisk!
Zvodil si ljubezen jasno,
Zvodi, daj! osvete stisk.
Glej, Slovenka ne odlaša,
Izdajavcu diha čert,
Bodi vrag alj blag ne praša,
Hura, gada, hura v smert!
Klet in klet na vedno bodi,
Tvoja smert ne grize me,
Bog je velik, on presodi,
Moje delo greh če je!
Davúda smert pomembo trum ovihne,
Kjer vrisk je bil, trepeta stok divjá;
Davúda smert Vostincu serce vdihne,
Razkačen slon se vprê v sovražniká;
Davúda smert ko strup na Turka pihne,
In groze plen se vse v pobeg podá;
Kar urnih nog, se v daljni megli skrije,
Kar kasno je, alj mož alj konj pobije.
Nastazija pa dvigne puško čudno,
K vostinskimu prepadu z njo hiti,
Na skalni breg se brezdna vstavi studno,
Zakaljene pobesi va-nj očí,
Vojšaki v tem končajo delo trudno,
Pa gradu vrisk veselja zadoní;
In ravno vse nje slavo peti kane,
Ko deklica – z morivko v brezdno plane.
Ibikovi žerjavi.
(Po Schillerjevi: "die Kraniche des Ibikus".)
Pričijoča iz nemškiga jezika poslovenjena pravlica je greškiga izvira. Ibik je bil imeniten greški pesnik, Polikelov sin iz Regje v spodno italijanski zemlji. Živel je pred Kristusovim rojstvam ob času Kreza in Polikrata v 54. olimpijadi. De je resnično, kar se tù od njega pové, nam pričajo Svida, Antipater, Sidoni, Plutarh in drugi stari pisatelji.
