privolita, jih še včasih obiskati priti, ker mu je samimu v gradu neznano dolgčas. Rečeta mu, de bi jim strašno veselje storil, ko bi jih še kterikrat z obiskovanjem počastil. Poslovi se in Katarina mu do konca verta posveti, kjer ji prav s sladkim glasom reče: Lahko noč, Katarina, au revoir!
Ponoči mu je zmiraj bledi prepadeni obraz Katarine pred oči stopal, ker znano je, kdor še lepote v žalosti ni vidil, ta še prave ne pozna. Drugi dan se mu je dopoldne tako dolgo zdelo, de še ne kmalo tako, in ko se je nakosil in ga eno lulo popuhal, se precej v vas napoti — kam? je znano. —
En teden potlej je Katarina po navadi, kadar je solnce prav pripekalo, pod košata lipo, pred krasnim jezercom na klopi sedela, en malo šivala, včasih v bukve gledala; bila je majhina nova zgodovina, in tudi kakšno vižo bolj potiho zapela. Ko v jezerce pogleda, zagleda notri častnikov obraz, ki ji je čez rame v bukve gledal. Zlo rudeča postane in ko se nazaj oberne, jo častnik prijazno pozdravi, ter reče, de jo prav ponižno prosi za odpušanje, če jo je kaj zmotil, ker je bila tako zamišljena de še njegovih korakov čutila ni. Praša dalje, kaj je tako mičniga, v kar
