Stran:Jenko Vaje 1.djvu/79

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


nil na veke, kdaj me je žalil, da bi mu za vselej veselje vzel, deve motiti, i nas, ki nas svoje prijatle imenuje, v obup in nesrečo pripraviti. Toda sam nisim v stanu tega izpeljati; bi le hotli, dragi prijatli, mi pomagati? Zagotovim vas, da ni nič nevarnega, tudi nič kazni vrednega, spodletelo pa nam nikakor ne bo. O presladek okus maščevanja, ki mi serce navdaja, da mi urniši, glasnejši bije od ropotajočih stop daljnjega mlina! Mi li hočete pomagati, dragi prijatli?" Iz serca radi, zavpijejo vsi in še rajše, ko bi bilo nevarno, saj je okus le toliko sladkeji, kolikor težji je bila dosega.

Le eden izmed njih se drugače oglasi: Ne odrečem ti, prijatel, temuč iz serca rad ti pomagam, pa dobro pomisli, ali je izpeljava mogoča. Milko je zvit tiček in jaz si ne morem misliti, kako bi ga prekaniti môgli.

"Môgli," reče Matevž, to je moja nar manjši skerb, ako mi le, kakor sem pred rekel, pomagati hočete. "Bomo pomagali, bomo z vso močjo, zavpijejo vsi, ž njimi vred pomišljivi svaritelj.

(Dalje sledi).