redko kaka bilka raste; tam za druge rastline potrebne mokrote ni, za živali ne postaje; pa drugi gostovi prebivajo v tacih puščavah, stari gadje namreč, ki tukaj »žilštanj« svoje nar imenitniši delo delajo. Vpehajo se pa tako, de so vsi penasti. Pa gorje človeku, ki bi dražiti jih se prederznil: gotovo bi do smerti opikan koj umerl, ker niso bili še tako razkačeni kakor so zdaj.
»Žilštanj« ki ga narede je pa tako čudna reč, de nobeden kaj gotovega od njega povedati ne ve. Pravijo, de je steklenim kroglicam raznih barv podoben, ki so skup zlite.
Tisti, kterimu je dano tako srečnimu biti, de ga dobi, ima vsega tistega obilno, v kogar ga dene. Če ga v žito položi, se mu žitnica nikoli izpraznila ne bo; če ga z denarji v trski prime, mu bo zmiraj polna mošnica; če ga deklica z golo roko prime, jo bo Bog z obilo otrok blagoslovil. Kdor ga pa dobiti želi — in kdo bi tega ne želil — naj slamnato kolo splete, s tekočo smolo polije in zažgavši ga, čez pridne gade potaka. Gotovo se bodo vsi v rože zviti za gorečem
