Katarine priljubnosti, nedolžnosti in prave omike ni nič na sebi imela in zelo me bo veselilo, če vam bom kterikrat sine ali hčerke pestoval. Pri teh besedah se mu Kazimir nasmeja in med tacim pogovorom sta se počasi oblekla prišla v Emavs.
Čez tri tedne mu pride na večer poslovljenje iz Noviga mesta in precej leti z njim k Katarini, ki je ravno vstala in mislila v park iti. Pomoli ji zapečateni papir, ljubeznjivo se z očmi vjameta in pervikrat sta molče na persih si ležala, ker taki občutki se ne dajo izustiti. Ali na enkrat zagromi puška in krogla obema prek ušes zabrenči. Naglo Kazimir meč potegne, Katarino omedljivo na klop posadi in hiti proti kraju, odkoder je strel prišel, ki je pa samo klobuk izbil. Vidi blediga človeka s zmeršenimi lasmi, ki je pri svitu polniga mesca stal, kakor okamenjen in se ni iz mesta ganil. Kazimir zagromi: Kaj, prederznež, sim ti žalega storil, de me greš tako po roparsko napasti? Ta pa začne bolj tuliti, kakor jokati: O predraga, preljubezniva Katarina odpusti, odpusti, če sim te usmertil! Pri tem glasu se Katarina opet zdrami, stopi k tema in vidi Županoviga Janeza. Vsa oterpne in naglo popade Kazimira za roko, ki je ravno mislil svojiga protivnika prebosti, in reče francosko: Nikar! preljubi Kazimir, če si me kdaj ljubil, prizanesi tem človeku in pusti ga iti. Roka mu obnemaga in meč mu na tla pade in z ginjenim glasom reče Janezu: Pojdi, nesrečnež, zavoljo Katarine naj ti bo prizanešeno. Janez se naglo zave, popade klobuk, verže puško čez ramo, stopi dva koraka naprej pred Katarino: Ne bova se več vidila, ji reče, pa tudi nikoli srečna ne boš! S tem besedami skoči urno čez mejo in hitro korači proti Savi. Katarino pa, ki se je vsa obnemagana na Kazimirove persa naslonila, je Kazimir v naročje vzel, v hišo nesel in ji tam postregel, ker oče so bili zavoljo nekih opravkov v Kerškim.
Vzrok poprej popisaniga dohodka je bil pa ta: Cela truma vojakov, med njimi tudi serjeant, so celo popoldne pri
