vanje pogledati in mi predrago sestrico ali pa še kaj več nadomestiti? Katarino, ki ga je pred kaj verno gledala in pazljivo poslušala, je to navtegama vprašanje v težko zadrego pripravilo, de naglo oči pobesi in sama ne ve, kaj odgovoriti, pa o pravim času pridejo skerbni oče pogledat po svoji ljubi hčerki, ostala je čez navadni čas na vertu, ker bilo je že pozno zvečer in bali so se, da bi se ji ne bilo kaj hudiga pripetilo. Ko pa oče častnika zagledajo, se mu globoko priklonijo, tudi ta vstane in jih prijazno pozdravi, in tako je bila Katarina iz te zadrege rešena. Potlej so še z očetom kake pol ure posedeli. Bil je lep, hladen letinsk večer in menila sta se od noviga uradniga razdeljenja krajnskiga in od druzih predmetov te baže.
Tako sta se navadila se zbrati vsak večer pri prebistrim jezercu, naglo so jima minili večeri, dnevi, tedni in mesci, in kmalu sta spoznala, da sta si edendruzimu neobhodno potrebna in draga postala. Kazimiru ni moglo nikoli spred oči prebledo lepo lice, enako ime, skoraj ravno tista podoba, velikost, starost, omika in nedolžno nepopačeno serce z njegovo umerlo, preljubo sestro Katarinco. Katarini je pa globoko v serce segla žalostna Kazimirova zgodovina, njegovo blago navdušenje nad domovino in se ve, tudi lepa, čversta postava, en malo obledeli in resni obraz sta dosti pripomogla, ji še dozdaj za take vtise neobčutljivo serce ukrasti. Dostikrat se je smejala in čudila sama pri sebi, ko je kakšen roman ali kako drugo povest prebirala, kako je mogoče, da je Kunigunda, Olivia, Sofia ali Olga tako zmedena bila zavoljo svojiga viteza, ker mislila je Katarinca, da ona tudi županoviga Janeza ljubi, ker ji je on tolikrat zagotovil kako jo ima rad, pa se vendar nikoli zavoljo njega nič mešala ni. Neko popoldne, ko sta bila pod košato lipo pred gradom (ker tudi Katarina je včasih v grad priskaklala, odkar
