Katarina
VI.
Vidli ste, de precej dobro slovanski razumem, kar bi bilo za Francoza nemogoče, in de sim jaz Poljak. Rojen sim na gradu blizu Varšave, kjer je bil moj oče plemenitaž; bili smo trije bratje, Vladislav, Jožef, Kazimir in ena sestra Katarina. Mene Kazimira grofa Sokolskega, naj mlajšiga, so oče naj rajši imeli, bil sim brihtne glave, naglo sim se latinskiga in francoskiga naučil, tudi v zgodovini sim dobro napredoval in kmalo sim se zavedel, kakšniga naroda sin sim. Še majhnimu, kakor Hanibalu, so mi doma vsi goreče sovraštvo do Rusov in Nemcov vdihnili. Pri nas je bilo tudi ognjiše, kjer smo se zbirali naj slavniši vitezi domovine in kovali zakletbine zoper roparje domačije. Šestnajst let sim bil star, ko smo se pod poveljstvom hrabrega Kočiuškega bojevali. Z nado in obupanjem napolnjeni smo se zbrali pri Mačievicah. Oče moj so bili general, starejši brat Vladimir je bil pri topništvu polkovnik, jest in jožef sva bila pa oba lajtnanta, k belim Ulanom overstena. Bili smo se kakor levi s severnimi medvedi, skerbljivi oče so dvakrat memo mene prijezdili in me navduševali: Le hrabro naprej, Vladislav! Ko tretjikrat proti večeru pridejo, vsi krvavi, mi podajo ročno debel zapečaten papir z besedami: Tako ravnaj, dobro opravi! Komaj sim hotel usta odpreti, so se že zakadili nad sovražnike, ki so se že zelo približali. Ko to reč naglo spravim, mi znani Jožefovi glas bije na ušesu: Zbogom, predragi Kazimir! Ko se ozrem, vidim rusovskiga častnika, ki je Jožefa v trebuh zabodil. Potegnem samokres izza pasa in prevotljim Rusu čepino, da se zdajci zgrudi. Brat me še milo pogleda, zdihne in bilo je po njem. Ko se pripravljam preljubiga brata na konja vzeti, prihrumi nadme četa Kozakov in naglo sim mogel teči, de sim ji ušel, ker dobre dve uri so mi sledili. Drugi dan pridem po stranskih potih proti
