županom, kot prava prijatla, sta velikrat raje svoje časnike tukaj premetavala, sede pri potočku, kakor de bi se bila v vroči sobi parila. Tudi necoj je prišla Katarina, ko se je družba razšla, na staro klopico se počit. Drugo jutro bila je nedelja in poskusila je novo pesem, ktero se je dans popoldan naučila, popoldne pa časa ni imela, ponavljati je in zdaj sama krepki glas zažene in prav dobro ji je tekla. Mislila si je, saj kranjske pesmi le veliko lepše done, ko marsikterega druziga jezika. Brala je tudi po dnevi čudno nemško povest in ko je zdaj na drugim kraji Save stermeče gledala razvaline starega grada, ktere je ravno mesec s svojo bledo svitlobo na pol obsijal na pol pa še v tamni senci pustil, so ji stopile vse podobe in vsi prigodki njene povesti živo pred oči. Zdelo se ji je, da sove vpijejo, in da čez Savo peljata se dva velika moža, kakor je brala. Strah in groza
