Stran je bila lektorirana
Nje otroci slavni roda,
Ene matere jezika,
So se bratovsko ljubili,
Ni biló med njim prepira.
Kakor mati je zbirala
V svet jih krasna senčna lipa.
Ptujstvo jih je razkropilo,
Lipa, — lipa je vsahnila.
V domovini ptujc razsaja —
Hrast nad lipo se razšira!“
Tak Ljudmila zala poje,
Bolečine pers izdiha;
S černih se oči ji vdera
V sercu rojena solzica.
Memgredeča tam gospoda
Vidi v žalosti dekliča
Se mu bliža in — o čudo! —
Ga popraša: „Kaj deklina
Tak zdihuješ in se jokaš,
Kaj si vender tako britka?
Morebiti je zasula
Starše groba ti gomila?“
„Oj ni staršev še zasula
Groba tiha mi gomila;
Bog pozna njih serce blago
In jih meni še perkriva.“
