Stran:Glasi domorodni.djvu/88

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Nje otroci slavni roda,
Ene matere jezika,
So se bratovsko ljubili,
Ni biló med njim prepira.
Kakor mati je zbirala
V svet jih krasna senčna lipa.
Ptujstvo jih je razkropilo,
Lipa, — lipa je vsahnila.
V domovini ptujc razsaja —
Hrast nad lipo se razšira!“

Tak Ljudmila zala poje,
Bolečine pers izdiha;
S černih se oči ji vdera
V sercu rojena solzica.

Memgredeča tam gospoda
Vidi v žalosti dekliča
Se mu bliža in — o čudo! —
Ga popraša: „Kaj deklina
Tak zdihuješ in se jokaš,
Kaj si vender tako britka?
Morebiti je zasula
Starše groba ti gomila?“

„Oj ni staršev še zasula
Groba tiha mi gomila;
Bog pozna njih serce blago
In jih meni še perkriva.“