Stran:Glasi domorodni.djvu/73

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Krepost le serca nas požlahtniti more;
Visosti rodú so trohljive podpore.

Na božje polje zagrebujejo vedno
Merliči se razne, ljudje se solzé,
V grobove za njimi padejo poredno —
V gomilo merliško vse rojeno gré; —
Na zemlji ga ni
Človeške kervi,
Ki v njo bi ne padel, naj bode s prestola,
Alj koče, alj mil'ga alj čverstiga spola.

In vendar — prederznosti strašne, neznane! —
Napihje mogočno se, nosi gerdo
Marskteri med nami, in terga zmir rane
Podložnikam, dela jim žalost in zlo.
Nezdramljeni molk
Za bran ima polk,
Ima le krivično, morivno terpljenje,
Dni boljših zastrašeno v sercih željenje.

Oj vi, ki zadene ta tožba vas zemlje,
Ne zabite nikdar, da sreča mení;
Da enimu daje, kar drugimu jemlje,
Da enega gladi, ko drujga straší,
Moči de bo strah.
Ko zdrobljeni prah
Povzdignila sapa, ki bo perpihala,
De bode gradove vam vaše razdjala.