Stran:Glasi domorodni.djvu/44

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Kdo ve?

Velikokrat mislil zamaknjen že sím,
Kak vender prečudno je moje sercé,
De komaj vesél se že zopet žalím;
Kaj celi in terga mi vedno rané.

Enako je prizmi — presije jo žar —
Vse mavrice barve živeče budí;
Tak doma ljubezen — ki božji je dar —
Mi v sercu veselje in žalost rodí.

Glej tlačil rojake je sužnosti mrak,
Svoboda jih reši morivnih tamot;
Ko vzdigje se hitro pobežljiv oblak,
Odkrije se mnogo domačih sramot.

Zdaj zbirajo družbe se materi v bran
Rešiti ji sleherno njenih pravic,
Alj ljuljka sinov se pokaže in kan,
Strup mater morí njih nesramnih krivic.