Stran je bila lektorirana
Kdo ve?
Velikokrat mislil zamaknjen že sím,
Kak vender prečudno je moje sercé,
De komaj vesél se že zopet žalím;
Kaj celi in terga mi vedno rané.
Enako je prizmi — presije jo žar —
Vse mavrice barve živeče budí;
Tak doma ljubezen — ki božji je dar —
Mi v sercu veselje in žalost rodí.
Glej tlačil rojake je sužnosti mrak,
Svoboda jih reši morivnih tamot;
Ko vzdigje se hitro pobežljiv oblak,
Odkrije se mnogo domačih sramot.
Zdaj zbirajo družbe se materi v bran
Rešiti ji sleherno njenih pravic,
Alj ljuljka sinov se pokaže in kan,
Strup mater morí njih nesramnih krivic.
