Stran:Glasi domorodni.djvu/16

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Alj sužnost je zginila — Slave
Že dnovi nam gori grejo.

Zapojem, kar živo navdaja
V oserčji ležeči mi Bog,
Ki v persih narodov ustaja,
Se zbuja po zemlji okrog.

Vse, kar me za petje je vnelo,
Je gola pravica samó,
Zapojem jo v družbi veselo,
Brez straha očitno, glasnó.

In zraven pa v čašo natočim,
Si vinca, ki bistro šumí,
In bratu v kozarčik jo počim,
De Bog naj Slovenjo živí!

In bratici radosti vžgani,
Zdravljico povzamejo spet;
Naj živijo bratje Slavjani,
Naj živi svobodni ves svet!