Stran:Glasi domorodni.djvu/100

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Zapoje od ljubezni ran;
Alj mu besede pomanjkuje;
Pa krepko se mu povzdiguje
Ko doversti Slavjanski dan:

„Moj narod je junaški, star;
Nekdanjost ga je zarodila,
Svoboda ga bo obdojila,
Pogum mu je samotni var.

Ljubezen ga učé poljá;
Orjaški, sneženi bregovi
Junaštva njega so bogovi;
Obud poguma šum vodá.

Slabi le ptujca ga oblast
In robstva tarejo grozine;
Alj iz oblakov sužnih tmine
Vihar zamore hud izrast‘!

Ni vmerel še, ga le težé
Nevarne silne snjé ptujvanja;
Alj čas pobegnil bode spanja,
Ko lastne se moči zavé.

Gorje, gorje! če dalje ga
V klenitbah robostva strašnih ptuje
Neznane strasti moč deržuje —
Strašno se prebuditi zna.