— 152 —
ſols natozhil, de bi s' njimi zeli ſvet lahko potopil, vender bi upanje ime- li, de bo njih terpljenje kdej nehalo. Upanje bi imeli, de bodo, zhe ravno '/.hes ſilno dolgo let, vender lulej re- Theni. Ve/.hnoſt pa nikdar ne bo neba- la. Pogubljenim ſe ne bo nikdar per- bleſhilo nar manjſhi upanje reſhcnja, ali pomanjſhanja njih tcrpljenja.
Terpeli bodo vezhno, smerej na- prej bres prenehanja sa vſelej, kon- za nikoli ne bo. V vezhnoſti ſe bo terpljenje vedno eazhenjalo, nikoli smanjſhalo, nikoli perkrajſhalo, nikoli nehalo. Bog je v' ſvoji jesi taki ſtra- ſhan ogenj pershgal v' peklenſkim bresnu, de nikoli ne bo ugaſnil, in v" tem ognji bo pravizhni Bog hu- dohne, savoljo njih hmdobij vekomej ſhtraſval. ,,Neſrezhni pogubljeni »' peklu vedno 'umerajo, pa nikoli ne
