Stran:Celarstvo Dajnko 1831.djvu/142

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

totega pa na oddaleno mesto postavimo. Čele, kere od totega roja odletavajo, se podavajo na svojo privadjeno staniše nazaj, da pa tu vse premenjeno najdejo, zato se skažejo silno nemirne, ino se zopertíjo vu prazen koš noter iti, ino skušavnjo tudi celó se k' sosednim rojom podavati, kaj pa skoz zmes nastavlene slepála moremo zabraniti. Zadnič pa se le one vse potrebnosti podveržejo, se vu, zo vuloženim plodom oskerblenemi koši oposélijo ino si izležejo matico. Či se kde zmes časa, pokelič si stroška nabirati ne zmožejo, dežovno vreme nagodí, tè moremo nje po večerah kermiti.

228. Kak pa se medne ino voščene pogače lehko v' koš zalagajo?

Postavimo si plitvo, persteno ali kositarno posodvo kres pundvo na žarjavo vogolje, denemo neke preterte voščenice gor, ino je pustímo rastopiti. Potem vzememo pogače, kere hočemo založiti, ali vuteknuti, je namočimo s' krajcom vu raspušenemi voski, ino je nató pritisnemo hitro ino skerbno vu čelniki na stran; kde imájo biti, ino je zravnamo vu potrebno réd. Ino tak jih znamo več, edno kre ove nastaviti; či ravno so ne tak vozko ino tesno edna pri ovi, kak nje čele po svoji