od Boga perzhakovati, de nam bo pomagal, to opravilo po ſrezhi opraviti. Sravin tega pa moramo terdno preprizhani biti, de karkoli ſe bo sgodilo, bo vſelej nar boljſhi sa naſ, deſiravno ſe bo morebiti nam ſlabo sdelo po naſhi pameti.« —Tako pravi ſ. Vinzenz.
Temu ſvetniku ſe je bil nekdo v’ molitev perporozhil, in on mu je odgovoril: Ljubi moj prijatel, danſ ſim ſe zelo dopoldne v’ opravilih pomudil, tako de ſim le prav malo molitve opraviti samogel, in ſhe ta je bila rastreſena; tedaj vidite, kako malo ſe samorete danſ na mojo molitev saneſti. Ali to me vender shaloſtniga ne ſtori, ker vſe ſvoje upanje v’ Boga poſtavim, in ne v’ ſvoje molitve in tudi ne v’ ſvoje persadevanje; in terdno verujem, de je ſedesh boshje miloſti in dobrote na naſho revſhino poſtavljen; (bolj ko ſmo revni in pomozhi potrebni, bolj ſe naſ Bog uſmili in nam pomaga).
»Kadar opravljamo ſvoje navadne dela, de ſi perdobimo, kar nam je v’ shivljenje potrebno, ne ſmemo prevezh v’ ſkerbeh in v’ ſtrahu biti, ampak ſi moramo pametno in modro persadevati, kolikor samoremo, in po tem vſe boshji previdnoſti prepuſtiti, s’ ſerzhnimi sheljami, de bi Bog vſe naſhe opravila po ſvojih namenih voditi, in nam ſvojo voljo na snanje dati hotel. In terdno verovajmo, de kadar Bog hozhe, de bi kako opravilo ſrezhno dokonzhano bilo, sadershki nizh ne ſhkodovajo, opravilo bo vender le dokonzhano; in menj ko bo sravin naſhiga dela, vezh bo boshjiga.« — Pravi ſ. Vinzenz.
V shivljenji ravno tega ſvetnika ſe bere, de
