je rekel, de naj ſe gre v’ bajer Siloe vmit. Ta zhlovek bi bil lahko rekel: To je bolj perpravno, pogled vseti, kakor dati. Ali pokorin je bil beſedi Jesuſovi bres ſojenja, in je pogled sadobil.
Neki kloſhterſki vikſhi je imel navado, ſvojim podloshnim, (de jih je v’ ponishnoſti in v’ pokorſhini vadil,) sgled kloſhterſkiga oſla pred ozhi poſtaviti. Poglejte tega oſla, jim je rekel, in poſnemajte njegov sgled: Ne isvoli ſi ſam téga, kar nóſi; ne hódi po potih, po kterih on hozhe; in ne pozhiva, kader ſam hozhe, ampak ſtorí, kar drugi hozhejo. In tako ravnà popolnama po volji ſvojiga ſtvarnika; tode bres vſiga saſlushenja, ker ſvojiga ſtvarnika ne ſposna. Vi pa, ljubi moji bratje, bote imeli neſkonzhno veliko saſlushenje, zhe bo vaſha pokorſhina ponishna, popolnama in savolj Boga ſtorjena.
»Kdor pod pokorſhino shivi, naj ſe boshji previdnoſti prepuſti, de naj s’ njim ravna po vikſhim, kakor s’ merlizhem. Merlizh nizh ne vidi, ne ſliſhi, ſe ne odgovarja, ſe ne pertoshi, in nobeniga raslozhka med eno ali drugo rezhjo ne dela, ampak ſe puſti prenaſhati in obrazhati, kamor kdo hozhe in kakor hozhe.« — Tako govori ſ. lgnazi Lojola.
Pokorſhina ni le kloſhterſkim ljudem, ampak vſim kriſtjanam ſploh sapovedana; Bog nam vſim pravi, de mu je pokorſhina bolj dopadljiva, kakor dar.[1] — Kdor ſlushi, naj bo ſvojimu goſpodarju in ſvoji goſpodinji v’ vſih rezheh, ktere niſo soper boshjo voljo, ravno tako pokorin,
- ↑ I. Kralj. 15, 22.
