réda ali ordna, ki je bil is drusiga meſta poklizan, ker je bil uzhen sdravnik; in leta je bolniku pod pokorſhino sapovedal, de ſe mora v’ poſteljo vlezhi, in mora na tanko vſe ſtoriti, kar mu bo sapovedal, ſizer ne bo osdravil. Na to ſe je tedaj bolnik na poſteljo vlegil. Ali hudobni ſkuſhnjaviz ga je smiram motil, de ſe kaj taziga ne ſpodobi ſpokornimu kriſtjanu, in de bo s’ tem veliko pohujſhanja dal zelimu ordnu. Te miſli ſo ga tako motile, de ni mogel vezh v’ poſtelji oſtati, ampak ſe je ſpet na tla vlegel, in je zelo nozh na tleh leshal, ker je ménil, de ſo te miſli boshje rasodenje. Sjutrej pride sdravnik, in ſe grosno sazhudi, ker ſvojiga bolnika na tleh najde, ki ſe veſ treſe od mrasa; in mu rezhe: Kaj je to? kaj hozhete ſami ſebe ob shivljenje perpraviti, ki ſe v’ taki hudi bolesni na tla vleshete? — ln s’ velikim persadevanjem ga ſpet nasaj v’ poſteljo perpravi. — Ali ſkuſhnjaviz ga ſhe ni v’ miru puſtil; tako dolgo ga je motil, de ſe je drugo nozh ſpet na tla vlegel, ker je gotovo miſlil, de je to boshja volja. Kadar je drugi dan sdravnik noter priſhel, ſe je ſhe bolj sazhudil, kakor v’ pervizh, je bolnika s’ ojſtroſtjo poſvaril, in mu je pod pokorſhino sapovedal, smiram v’ poſtelji oſtati. Na to mu leta ſvetnik odgovori, de ne ravna po ſvoji glavi, ampak po boshji volji, in de mu je Bog lete miſli dal. Ali sdravnik, ki je bil ſam tudi vikſhi ravno tega ordna, in ki je dobro posnal ſkuſhnjave hudobniga duha soper pokorſhino, je bolniku rekel, de to gotovo ne more od Boga priti, kar je soper ſveto pokorſhino, ktero nam Bog tólikanj perporozha; in
