premiſhljevanja.« — ˛S. Marija Magdalena de Pazzi.
Leta beſeda je sareſ slato jabelko, in je vredna, premiſhljena in ohranjena biti. Ko bi jo pazh nekteri kriſtjani prav premiſlili, bi ne bili vezh tako ſvojoglavi sa kako poſebno andoht po ſvoji laſtni volji, ampak bi bili raji ſvojim duhovſkim paſtirjem pokorni, in bi imeli vezh saſlushenja in menj nevarnoſti. Kadar ſe ovza paſe, koder ſama hozhe, je kmalo volk salese in rasterga; kadar je pa paſtirju pokorna in sveſta, ſe volk ne upa bliso.
»Naſha nar vezhi ſrezha je dopolnovanje boshje volje. Boshja volja pa ſe nikoli ne dopolnuje boljſhi, kakor s’ pokorſhino, v’ kteri ſe snajde satiranje laſtne ljubesni in proſtoſt boshjih otrok. Satoraj najdejo poboshne duſhe táko veliko ſrezho in táko veliko veſelje v’ pokorſhini.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.
Leta ſvetnik je neisrezheno shelel, boshjo voljo smiram dopolnovati; sato je pa tudi sveſto vſim ſvojim vikſhim, ne le duhovſkim, ampak tudi deshelſkim, popolnama pokorin bil. Poſebno je pa ſvojimu ſpovedniku tako pokorin bil, de ſi je vſelej miſlil, de mu Bog sapoveduje, kadar mu je ſpovednik kaj sapovedal.
˛S. Marija Magdalena de Pazzi je neisrezheno ljubila pokorſhino, ker jo je pokorſhina varovala, de ni v’ nevarnoſt priſhla, ſvojo laſtno voljo dopolnovati, ktere ſe je nesnano hala. Kadar je bila v’ kakih velikih ſkuſhnjavah in duſhnih teshavah, in vſa shaloſtna, ſe je prezej rasveſelila, kakor hitro ji je bilo kej pod pokorſhino sapovedano.
