tako de ni nikoli nizh odgovoril, kadar je bil kakiga pregreſhka po krivim obdolshen; satorej ſo ſe bili drugi puſhavniki, ki ſo bili sanikerni v’ dopolnjenji ſvojih dolshnoſt, navadili, vſo ſvojo sanikernoſt in pomankanje na Evlogja vrezhi; in ker ſe on ni nikdar nizh odgovarjal, ki je veſél bil, po krivizi terpeti, je vikſhi le smiram njega ſvaril in pokoril, in on je s’ velikim veſeljem vſe te pokore opravljal. Kadar ſo pa ſtari Patri (ozhetje) tiſtiga kloſhtra vidili, de je Evlogi smiram ſvarjen in pokorjen, in de ſe vender nizh ne poboljſha, ſo vikſhiga proſili, de naj ga is kloſhtra is-shene. Vikſhi je bil pa ſvet in moder mosh, in ſe je vſelej popred s’ Bogam poſvetoval, predinj je kaj ſtoril; je tedaj tudi to rezh Bogu perporozhil, in ga je ponishno proſil, de naj ga rasſvetli in mu na snanje da, kaj de naj s’ tem zhlovekam ſtori. — Bog je njegovo molitev vſliſhal in mu je dobro miſel dal. Vikſhi je tedaj vſe ſvoje menihe vkup poklizal, in jim je sapovedal, de naj vſak ſvojo ſhtorijo perneſe, na kteri po nozhi leshi. In kadar ſo bile vſe perneſhene, je sapovedal, velik ogenj vshgati, in vſe te ſhtorije v’ oginj vrezhi. To ſe je sgodilo, in vſe ſhtorije ſo do zhiſtiga pogorele, le Evlogjeva je zela oſtala. — Na to ſo vſi na kolena popadali in ſo Boga odpuſhenja proſili, ker ſo tega ſvetnika tako dolgo po krivim ſodili. — ˛S. Evlogi pa je tako shaloſtin bil, de je leto lepo perloshnoſt, sanizhevan biti, sgubil, de ni mogel vezh v’ tem kloſhtru oſtati, ampak pervo nozh po tem je ſkrivej is kloſhtra ſhel, in ſe je deljezh v’ puſhavo podal, kjer ga nikoli vezh nobedin vidil ni.
