veſeljem od vſib ſprejet, in po tem smiram ſkerbno varovan, de ni mogel vezh uiti. —
»Ko bi dobro premiſlili vſe to, kar je v’ naſ ſlabiga in pomankljiviga, bi vezh ko sadoſti najdili, kar bi naſ uzhilo, de ſe moramo ponishevati pred Bogam in pred ljudmi, tudi pred tiſtimi, ki ſo nishi kakor mi.« — ˛S. Vinzenz.
˛Sveta nuna, ˛Seraſina po imenu, je enkrat od Boga poſebno rasſvetljena bila, tako de je vſe ſvoje nepopolnamoſti na tanko vidila, in je po tem rekla, de je vidila ſvojo duſho tako polno velikih in oſtudnih pregreſhkov, de je bila kakor jama, v’ ktero ſe ſmeti in vſe neſnashnoſti mezhejo. — Tako dobro je leta ſveta duſha ſvoje nepopolnamoſti ſposnala; satorej je pa tudi tako ponishna bila, de je vſe krivize s’ veſeljem prejemala, in je le smiram rekla: Prav pravijo, reſ ſim taka; prav mi ſtoré; prav mi je tako. — Zhe mi tako radovoljno sanizhevanja in kriviz ne prejemamo, je snamnje, de nimamo ſhe prave ponishnoſti in praviga ſposnanja ſvoje nevrednoſti.
»Meni ſe tako sdi, de ne bomo nikdar prave ponishnoſti sadobili, zhe ſvojih ozhi proti nebeſam ne povsdignemo, in Boga ne premiſhljujemo. Kadar premiſlimo njegovo viſokoſt, nar bolje ſposnamo ſvojo laſtno niſkoſt; kadar premiſlimo njegovo prezhiſto ſvetoſt, popolnama ſposnamo ſvojo oſtudno greſhnoſt; kadar premiſlimo njegovo poterpeshljivoſt, prav vidimo, kako malo poterpeshljivoſti imamo. Ob kratkim, bolj ko naſha duſha boshje popolnamoſti premiſhljuje, vezh rasodéne v’ ſebi velikih nepopolnamoſt.« — ˛S. Teresija.
