beſede ſo ga pa mozhno rasshalile, in je tudi na snanje dal, de je rasshaljen. Kadar je ˛Serapion to vidil, mu je rekel: Kaj je to, moj brat? Ravno sdaj ſi ti ſam rekel, de ſi tako velik greſhnik, de niſi vredin moliti; in ker te jeſt sdej s’ ljubesnijo poſvarim, ſi nevoljin. Is tega ſe vidi, de tvoja ponishnoſt ni prava. Zhe sheliſh pravo ponishnoſt sadobiti in bolj popolnama poſtati; moraſh poſvarjenje dobrovoljno prejeti, in ne nevoljin, ampak hvaleshin biti, kadar te kdo savolj tvojih pregreſhkov poſvarí. — Te beſede modriga in ſvetiga ſlushabnika boshjiga ſo njegovimu tovarſhu tako k’ ſerzu ſhle, de ſe je ſposnal in poboljſhal.
Boshja ſlushabniza Leonora, zeſariza, je proſila ſvojiga ſpovednika, in tudi ſvoje ſlushabnize, de kadar bodo vidili, de v’ kaki rezhi kej prav ne ſtorí, naj jo poſvaré; in kadar jo je kdo sareſ poſvaril, ſe mu je perſerzhno sahvalila.
˛S. Ambrosh je tudi navado imel, ſvoje prijatle proſiti, de naj ga savolj njegovih pregreſhkov poſvaré; in je vſako poſvarjenje, kakor veliko dobroto, s’ hvaleshnoſtjo in tudi s’ ponishnoſtjo prejel. — Ravno tako ſo tudi drugi ſvetniki ravnali, sakaj niſo prasne zhaſtí tega ſvetá iſkali, ampak ſo le Bogu dopaſti, in ſe zhe dalje bolj ſposnati in zhe dalje boljſhi biti sheleli.
»Nar gotovſhi snamnje, ki ga na tem ſvetu samoremo imeti, de ſmo v’ boshji gnadi, ni tiſto obzhutenje, ki ga v’ ſerzu imamo, de Boga ljubimo, ampak to, zhe ſe mu popolnama in sa smiram v’ roke damo, in zhe terdno ſklenemo, nikdar vezh v’ kak greh, naj bo velik ali majhin, pervoliti; to je snamnje boshje
