priti; [1] in de kdor ſi ſilno persadeva , jih bo sadobil [2].
»Jeſt bi vſim kriſtjanam rad dopovedal, de pot popolnamoſti ni v’ mnogih in velikih miſlih, ampak v’ satajevanji ſamiga ſebe, in de voljno terpimo v’ vſih perloshnoſtih is ljubesni do Kriſtuſa. Zhe ſe to ne ſtorí, ſo vſe druge poti do popolnamoſti goljſive, in bres praviga ſluſhniga dobizhka, zhe ima zhlovek sravin tudi ſhe takó viſoko premiſhljevanje in pogovor s’ Bogam.« —Tako uzhi ſ. Janes od Krisha.
Kaſjan piſhe od ſvetiga Paſnuzja, de je sato tako viſoko v’ ſvetoſti priſhel, ker je vedno satajeval ſvojo laſtno voljo; in tako je s’ zhaſama vſe hudobno nagnjenje v’ ſebi saduſhil in ſe je v’ vſih zhednoſtih uterdil.
»Nar vezhi ſhkoda sa tiſte, ki imajo dobro voljo, je to, de hozhejo to biti, kar ne morejo biti; in de nozhejo biti to, kar ſo permorani biti. Shelé ſtoriti velike rezhí, ki morebiti nikoli ne bodo perloshnoſti najdili, jih ſtoriti; in vnemar puſhajo majhne rezhí, ktere jim Bog v’ roke daje. Tavshent majhnih perloshnoſt, ſe v’ zhednoſtih vaditi; poſtavim: káko sopernoſt ali káko ſitnoſt ſvojiga blishnjiga voljno preſtati; kako majhno beſedo ali krivizo poterpeti; kako majhno nevoljo sadershati; káko majhno nagnjenje ali káke shelje, kej rêzhi ali kej ſliſhati, satreti; káke neſpametnoſti ſvojimu blishnjimu ne samiriti; v’ perpuſhenih rezheh ſvojimu blishnjimu rad jenjati, i. t. d.,
