»Kadar vidite, de kdo sheli zhaſten in povikſhan biti, in de ſe boji sanizhevanja, in de samiri in je nejevoljin, kadar mu kdo soper govori in ga sanizhuje; vedite, de leta zhlovek, zhe tudi zhudeshe dela, je ſhe grosno nepopolnama, sakaj vſe njegove zhednoſti in dobre dela ſo bres podloge in podpore.« — Tako piſhe ˛S. Tomash Akvin.
Ker je ponishnoſt podloga in ſteber vſih kerſhanſkih zhednoſt, po beſedah ſ. Avguſhtina, gotovo nima terdnih in ſtanovitnih zhednoſt, kdor ponishnoſti nima.
˛S. Tomash je po tém, kakor piſhe, tudi ravnal; nikdar ni zhaſti shelel, ampak ſe je je ſkerbno ogibal, in ni nikdar nejevoljin bil, kadar je bil sanizhevan. Papesh Klemen IV. mu je hotel véliko ſhkoſijo v’ Neapelji dati, in vſi njegovi prijatli in snanjzi ſo ga mozhno proſili, de naj vsame ſhkoſijo, ki mu jo papesh ponuja. On pa ſe je ſtanovitno te zhaſti branil, in je s’ ſvojimi proſhnjami od ravno tega papesha obljubo sadobil, de mu ne bo nobene zhaſti vezh ponujal. — Kakor ſe je zhaſti ogihal, ravno tako je vſe sanizhevanje s’ veſeljem preſtal. Kadar je ſhe ſholar bil, mu je njegov uzhenik tovarſha dal, de ſta ſe vkup uzhila. Ker je leta vidil, de Tomash tako malo govori, je miſlil, de je tako nevedin in neúmin, ga je mozhno sanizheval, in ga je mutaſtiga vola imenoval. Tomash mu ni nikoli beſede sa to rekel; ali njegov tovarſh ſe je kmalo preprizhal, de leta molzhezhi mladenizh, ki je njegov ſholſki tovarſh, bi lahko njegov uzhenik bil. — Kadar je bil ſ. Tomash v’ kloſhtru, je per jedi na glaſ bral, in njegov
