Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/211

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Stran je bila lektorirana


eno roko in bres vſe teshave isruval; drugo tudi s’ eno roko, pa she nekoliko teshi; tretje je mogel s’ obema rokama prijeti, in s’ vſo mozhjo vezhkrat poprijeti, predinj ga je isruval. Kadar je pa do zhetertiga priſhel, ga je s’ vſo mozhjo poprijel, ga je na vſe kraje majal in ſi je persadeval, kolikor je mogel, pa je bilo vſe saſtojn. — Na to mu je njegov uzhenik rekel: Glej, moj ſin, naſhe nagnjenja ſo kakor te dreveſa. Dokler je nagnjenje ſhe majhno, ga lahko premagamo in is ſerza isrujemo, zhe ſi le kolikej persadevamo in ga satiramo; zbe ga pa puſtirno, de ſe v’ ſerzu vkorenini, ga po tem nobena zhloveſhka mozh ne more vezh isruvati, ampak le vſigamogozhni Bog.

»Objokovanja vredna je nevednoſt nekterih kriſtjanov, kteri ſi neſpametne pokore nakladajo, in ojſtre ſpokorne dela po ſvoji laſtni volji opravljajo; in v’ té dela poſtavijo vſe ſvoje saúpanje, in miſlijo, de bodo ſvetniki poſtali. Ko bi ſi le pol toliko persadevali, ſvoje hudobne nagnjenja satirati in premagovati, bi s’ tem persadevanjem vezh v’ enim meſzu sadobili, kakor veliko lét s’ vſimi drugimi ſpokornimi deli.« — Tako pravi ſ. Janes od Krisha.

Od ſvetiga Ignazja ſe bere, de po vednim satiranji in premagovanji je bil tako deljezh priſhel, de je bilo viditi, kakor ko bi nobeniga naturniga nagnjenja vezh ne imel. In kadar je bilo kako nagnjenje v’ njem viditi, je bilo popolnama pameti podversheno in pokorno, kakor sveſt ſlushabnik ſvojimu goſpodarju.

»Naſha nar vezhi ſkerb bi imela ta biti, satreti in isruvati ſvoje poglavitno hudobno