miſlila, de je vezhi greſhniza, kakor vſi drugi ljudje.
»Smiram ſi miſlimo, de ſo vſi drugi naſhi vikſhi, in podversimo ſe jim, zhe ſo ravno nishi kakor mi, in bodimo jim prijasni in poſtreshljivi. O kako bi bilo to lepo, ko bi nam Bog dal, to smiram v’ djanji dopolnovati!« Pravi ſ. Vinzenz.
Leta ſvetnik je sareſ tak bil, kakor tukaj govori. Vſe ljudi je viſoko zhaſtil, in je miſlil, de ſo boljſhi kakor on, bolj pametni, bolj popolnama, bolj uzheni in bolj perpravni sa vſako opravilo. In ravno sato je vſelej rad ſvoje miſli in ſvojo voljo drugim podvergel.
Naſh Goſpod in svelizhar je rekel, de kdor hozhe biti vezhi kakor drugi, mora poſtati manjſhi kakor ſo oni. — Ta reſniza vſi kriſtjani vejo in verujejo; kako je tedaj to, de jih je tako malo, ki jo v’ djanji dopolnujejo«? — ˛S. Vinzenz.
Imenitna goſpa, ſveta Pavla, je bila (po ſprizhevanji ſ. Hieronima,) takó ponishna v’ ſvojim zelim sadershanji, de ko bi jo bil kdo vidil, ki je ni posnal, ampak ki je ſliſhal od njene viſoke imenitnoſti, bi bil miſlil, de to ni ona, ampak nar manjſhi njena dekla. Kadar je bila obdana od poboshnih deviz, je bilo po njenim oblazhili, govorjenji in djanji ſoditi, de je nar manjſhi med njimi.
»Poboshno in ſveto shiveti, sareſ Bogu prijeten in od Boga ljubljen in s’ nebeſhkim troſhtam obdarovan biti, sraven pa ſam ſebe revniga in sanizhljiviga ſposnati; to je tiſta ponishnoſt, ki je tolikanj Bogu prijetna, in med
