kdo bi bil tudi samogel, tako duſho po pravizi sanizhevati?
˛S. Franziſhk Borgia je tako ponishno ſam od ſebe miſlil, de ſe je zhudil, de ſe mu ljudje odkrivajo, kadar kam gré, in de velikovezh blata in kamnja sa njim ne luzhajo.
Ravno leta ˛S. Vinzenz, ki tako lepo od ponishnoſli govori, je leto lepo zhednoſt s vſimi njenimi laſtnoſtmi tudi sareſ imel. Miſlil je reſnizhno, de je velik greſhnik in sanizhljiv zhlovek; in de ni vredin med ſvojimi kloſhterſkimi duhovni biti. Vzhaſi ſe je k’ nogam ſvojih duhovnov vergel rekozh: Ko bi vi mojo duſhno revſhino prav ſposnali, bi me gotovo is kloſhtra isgnali, ker tukaj le ſhkodo delam in pohujſhanje dajem. — In kakor je on ſam od ſebe miſlil, ravno tako je shelel, de bi tudi drugi od njega miſlili, in de bi ga sanizhevali. Sato je rad vidil, de ſo drugi njegove nepopolnamoſti svedili; in kadar je perloshnoſt najdil, jim jih je tudi ſam rasodeval. — Tudi je rad pravil, de je bil njegov ozhe revin paſtir, in de je tudi on revin in nevedin v’ vſih rezheh. ˛Svojim duhovnam, in tudi unanjim goſpodam, ki ſo ga obiſkat priſhli, je rad pokasal revniga mladenzha, ki je bil njegoviga brata ſin, in ki je v’ kloſhtru vbogejme shivel. — Neka revna shena, ki je bila priſhla ſ. Vinzenza vbogejme proſit, mu je vprizho veliko imenitnih goſpodov rekla, (ker je miſlila, de ſe mu bo s’ tem perkupila,) de je v’ ſvoji mladoſti per njegovi materi ſlushila. Ali Vinzenz ji je prezej odgovoril: ˛Se gotovo motiſh, ſirota! Moja mati ni nikoli dekle imela, ampak je ſama
